Ali je vsakodnevno sprejemanje odločitev, kako povezano z življenjem, ki smo ga živeli v otroštvu?
Imamo primer gospe, ki je aktiven iskalec zaposlitve, pozna vse portale, na katerih razpisujejo prosta delovna mesta, spremlja razpise in občasno se tudi na katerega prijavi. Pove mi, da ni službe, ki bi bila primerna za njo. Pa jo vprašam, kaj si želi delati? Kaj je tisto, kar jo veseli? Odgovori mi, da točno ne ve kaj bi delala, lahko nekaj v pisarni, da je mirno in da nekaj zasluži.
Občutki, ki obdajajo gospo, da nobeno delo ni primerno za njo, izhaja iz njenega nezaupanja in nezadovoljstva, ki ga čuti v sebi in to je tudi tisto, kar jo ovira. Zaradi nizke lastne vrednosti in pritiskanja na sebe se velikokrat zgodi, da sploh ne ve, kaj bi v življenju rada počela. Nekako se ne znajde in vse bolj čuti kronično nezadovoljstvo. Kljub temu, da se vseh strahov zaveda, se ne zna soočiti z vsem tem in neprestano išče zunanjo izpopolnitev in vlogo.
Ponavljajoči negativni izidi pri iskanju službe ji sprožajo občutek nemoči, razočaranje in jezo, ki pa teh občutkov sama ne začuti oz. ne razbere, saj se je te občutke že kot otrok naučila poosebiti in jih vzeti, da so del nje, da je to ona. Saj so se starši, v njenem otroštvu, odločali namesto nje ali naloge naredili namesto nje, ker so bili mogoče v stiski s časom ali imeli strah, da se ji bo kaj zgodilo. Tako je bila prikrajšana za izkušnje, ki bi jo bile danes lahko popeljale do točke, kjer bi ustvarjala in delovala iz sebe.
Vedno se pa da s pravo voljo, energijo in pristopom spremeniti stvari, gospa mora stopiti iz vzorcev in stopiti v akcijo, se prijaviti na čim več razpisov in se poslušati kaj je tisto, kar bi rada delala in katero delo je pravo za njo.